Pajkova mreža z ujetimi kapljicami vode predstavlja naše vzorce delovanja v odnosih, zgodbe o samem sebi, naša prepričanja. Ujete kapljice vode na to mrežo pa predstavljajo naše frustracije, zadržana in neosvobojena čustva (sram, krivda, žalost, strah).
Ko se mreža razpleta, se pričnejo osvobajati tudi čustva.
POGOVORNA HIPNOTERAPIJA
Kako se pogovorna hipnoterapija razlikuje od ostalih terapij?
Pogovorna hipnoterapija temelji na zavedanju, da vsak človek v sebi nosi že vse odgovore, potrebne za razrešitev problema. Tako je bistvena razlika v primerjavi z ostalimi terapijami v tem, da vas v nič ne prepričujem ali ponujam rešitev, ampak vas z vprašanji usmerjam navznoter, da sami najdete svoj vir za rešitev težav. Ne vračamo se v preteklost in je ne problematiziramo, če to ni nujno potrebno. Temeljno je zavedanje in zaupanje, da vaše notranje védenje pozna, kaj je najbolje za vas in na kakšen način vas bo pripeljalo do rešitve problema. Terapevtka je kot odprt prostor in prisotnost, ki lovi signale in se odziva na vaše usmeritve.
Pogovorna hipnoterapija pomaga pri osvobajanju od fobij, različnih strahov in čustvenih stisk iz travmatičnih izkušenj, tesnobnih občutkov ter drugih psiholoških in čustvenih težav iz vaše preteklosti. Na terapiji lahko razrešujete partnerske odnose, odvisnosti, spreminjate sebe in svoja prepričanja.
Problem
V naši podzavesti so shranjeni neozaveščeni vzorci delovanja, prepričanja, odvisnosti, strahovi, vse ne-videno in potlačeno. Vse, kar pa je shranjeno v naši podzavesti, vodi naše življenje. Živimo zgodbe našega otroštva, čeprav je že minilo, živimo zgodbe naše predniške linije in pogojenosti kolektivnega delovanja (družbe).
Tako lahko “živimo” v občutkih nesrečnosti, iščemo nekaj več, ampak hkrati ne vemo, kaj ta “več” je. Pojavi se konflikt v nas samih, pričnemo obsojati sebe ali druge, počutimo se užaljene in odrezane od sveta. Želimo srečo, ljubezen in mir, iščemo pa jih z izogibanjem od neprijetnega in lovljenjem prijetnih občutkov. V tem primeru večno iskanje in trpljenje postane naša usoda.
V trenutku, ko se ustavimo in usmerimo pogled v bolečino in mehanizme delovanja v interakciji s svetom ter sprejmemo odgovornost za svoje življenje, nas ne vodi več usoda, temveč zavedanje.
Sveta ne vidimo takšnega, kakršen je, temveč kot lastno projekcijo sveta. Življenje in stik z ljudmi tako skorajda neizogibno pomeni stik različnih osebnih projekcij. Te si med seboj lahko nasprotujejo in vodijo v medosebna trenja in lastno trpljenje. Običajno nam osebni odnosi najbolje odzrcalijo našo resničnost in naše notranje stanje.
Trpljenje se pojavi, ko se znajdemo v situaciji, ki ni v skladu z našimi prepričanji in pričakovanji. Mislimo, da so drugi in svet proti nam, ne zaznavamo notranjih impulzov in jim nimamo volje slediti, ker nas je strah neznanega.
Vprašanja kot smerokaz
Vprašanja so odličen smerokaz, ki nas usmerjajo v iskanje vzroka problema ali pa za ugotavljanje odporov v situacijah, ki jih doživljamo kot problem. Z iskrenim odgovorom na spodnja vprašanja se lahko sprehodite čez nekaj prepričanj in dojemanje življenja.
Kako sprejmem zavrnitev in nestrinjanje z mojim mnenjem? Sem užaljen in zamerljiv? Ali se zaprem vase?
Kaj motivira moja dejanja? Je dejanje brez agende ali pa “če to storim, dobim nekaj v zameno” ali “če to storim, potem se počutim ljubljenega in sprejetega?”
Ali delam nekaj, ker tako delajo vsi? Ali je to tudi moja želja?
Vsak dan se nam ponudi izziv sprejemanja življenja takega, kot je. Ali sprejmem izzive slediti srčnim željam ali pa se predam strahu pred preživetjem in pred izpostaviti se in se umaknem od vsega nepredvidljivega?
V čem uživam? Ali sledim temu? Kaj mi preprečuje, da bi sledil temu, v čemer uživam?
Ali lovim določen cilj, ker mislim, da me tam čaka tisto, kar mi manjka?
Ko bom našel partnerja, bom srečen in izpolnjen. Ko bom imel dovolj denarja, se bom lahko sprostil in užival. Kdaj bo dovolj denarja? Ali partner res prinaša srečo?
Ker sem imel travmatično otroštvo, sem nesrečen in jezen. Koliko jeze in žalosti je dovolj, da me travma ne definira več?
Koliko trpljenja in nesreče je dovolj, da si bom pripravljen reči: “Dovolj tega, sedaj pa se ustavim?”
Na svet ne moremo vplivati, lahko pa vplivamo na to, kako se v svetu gibamo. Tvoja naloga je sprejemanje in spreminjanje notranjega dogajanja; to je edini način, da se bo svet spremenil. Za spremembo pa je treba vložiti trud, da se ta lahko zgodi.
Potek terapije
Na terapiji pričnem z poglobljenim izpraševanjem, da pridobim več informacij o problemu. Za uspešnost same terapije je potrebna resnična želja po spremembi in iskrenost do sebe. Terapija je varna, saj vi določate ritem in kako globoko v travmatične dogodke si dovolite iti.